Narava je naš dom

Nekoč vsesplošno posmehovanje hipijem, ki so objemali drevesa, črpali energijo iz mineralov, hodili bosi po jutranji rosi in mehkem gozdnem mahu ter z golo kožo lovili sončne žarke, se je že pred časom umaknilo resni debati o tem, kako je človek v sodobnem svetu, predvsem v večjih mestih, izgubil stik z naravo ter kakšne, ne prav majhne, posledice nosi zaradi tega.

Ponovna vzpostavitev z naravo naj bi bila mogoča z našim odhodom v gozd, kjer naj bi se okopali v vsem naravnem okoli nas in ponovno povezali z našimi koreninami. Forest bathing ali “shinrin-yoku”, ki izvira iz Japonske, se tam že desetletja uporablja za naravno terapijo in pridobiva na vedno večji veljavi tudi v zahodnem svetu. Z zavestnim sprehodom po gozdu naj bi se preko naših čutil povezali z naravo in to naj bi imelo na nas več pozitivnih učinkov. 

Ker po nekaterih podatkih dandanes povprečen zahodni človek v zaprtih prostorih preživi kar neverjetnih 90% svojega življenja, je vzpostavitev z naravo potrebna tudi na drugačen, konkretnejši način in sicer tako, da gradimo v sozvočju z naravo, da naravo povabimo v naše grajene strukture. 

Biolog E.O. Wilson je v 80. letih prejšnjega stoletja v svoji knjigi »Biophilia« (1984) izrekel tezo, da ima človek prirojeno afiniteto do vsega naravnega. Prav iz tega prepričanja so se vzpostavila tudi pravila biofilnega oblikovanja. Le-to naj bi uporabnike objektov povezalo z naravo tako, da naj bi dopuščalo njihov stik v največji možni meri. Projektanti, ki upoštevajo načela biofilnega oblikovanja, stremijo k temu da objektu namenijo čim večjo mero naravne svetlobe, naravne ventilacije, uporabo naravnih materialov, poglede v naravno krajino ali na košček zelene narave, prehode, ki spodbujajo raziskovanje, pogled na mirujočo vodo ali zvok pretakajoče vode,… kar nam lahko dana lokacija nudi in mošnjiček investitorja omogoča.  

Biofilno oblikovani objekti, tako s stanovanjskim kot javnim programom, naj bi glede na številne študije imeli precejšnje pozitivne učinke na ljudi. 

V delovnem okolju naj bi zviševali produktivnost in kreativnost. Splošno dobro počutje delavcev naj bi se prav tako zvišalo za 15%, zaposleni naj bi bili bolj veseli in zdravi, manj naj bi bilo izostankov od dela. V šolah naj bi se po določenih študijah učenci učili za kar 25% hitreje, teste naj bi reševali bolje, manj naj bi bilo izostankov od pouka. Dokazano je tudi, da naraven, lesen interier zmanjša srčni utrip in posledično zmanjša tudi anksioznost. Učenci naj bi bili v takih učilnicah bolj umirjeni, kar naj bi posledično izboljšalo učni uspeh. 

Bolniki, ki okrevajo po operacijah v biofilno zasnovanih objektih, naj bi zapustili le-te skoraj 10% hitreje ter potrebovali več kot 20% manj protibolečinskih tablet. V domovih za ostarele naj bi pogled na naravo vplival na zmanjšanje depresije, spodbujal naj bil vsesplošno boljše počutje ter po vsej verjetnosti tudi upočasnil razvoj demence. Seveda, človek, ne glede na starost, se počuti bolj živega in prisotnega, če s pogledom v naravo čuti letne čase in zaznava konstantne spremembe naravnega okolja.  

Stanovalci se v lastnem domu počutijo boljše, v posamezniku in v družini vlada večja harmonija, v kolikor je dom povezan z naravo na tak ali drugačen način. Zazelenjene soseske imajo bolj povezano lokalno skupnost in nižjo kriminaliteto. Objekti, ki so obdani z zelenjem se hitreje prodajo, so bolj cenjeni in iskani, urejena zazelenitev torej zvišuje vrednost nepremičnin, saj se kupci prav dobro zavedajo bivalne kvalitete takega okolja. Življenje v zeleni soseski je enostavno bolj veselo v vseh pogledih. 

Pri urbanistični zasnovi je potrebno brzdati pohlep investitorjev po čim večjem izkoristku zemljišča,  ki posledično zmanjša obseg zelenih površin ter kvalitete pripadajočih zunanjih prostorov. Čeprav ima umik avtomobilov iz parterja absolutno pozitivne posledice, je potrebno dobro premisliti o snovanju  obsežnih kletnih garaž pod stanovanjskimi in poslovnimi objekti, ki v celoti pokrivajo pripadajoče zemljišče, saj v nizkih koritih drevesa hirajo in ne zrastejo do svojega polnega potenciala. Vse preveč je novograjenih sosesk, kjer sosed sosedu gleda v krožnik, med objekti ni zelenega zastora, zvok se odbija med praznimi fasadami, pogled v naravo predstavlja že luksuz in praviloma ni nikakršne zasebnosti. Izkoristek zemljišča je že večji, a seveda predvsem na račun kvalitete bivanja.  

Sama stremim k temu, da pri zasnovi objektov v največji možni meri upoštevam smernice biofilnega oblikovanja. Kot prvo je seveda potrebno upoštevati značilnosti lokacije, njene danosti ter v največji možni meri te pozitivne karakteristike z objektom še nadgraditi. Želja je, da se narava, ki je bila z grajeno strukturo odvzeta v prostoru, sčasoma povrne (rastlinje, živali,..) ali da se le-ta še izboljša. Prostorom je potrebno omogočiti čim več naravne svetlobe ter s premišljenimi odprtinami fasadnega ovoja omogočiti dobro osončenost ter kvalitetne poglede v naravo, kjer so le-ti mogoči. Zelenje je potrebno pripeljati v notranjost objekta, kar lahko dosežemo na več načinov: z razgibanostjo fasadnega ovoja, v obliki zazelenjenih notranjih atrijev, z namestitvijo vertikalnih vrtov ali večjih korit, ki omogočajo zasaditev zelenja na terasah in balkonih. Uporaba naravnih materialov v največji možni meri je esencialna. V kolikor lokacija in objekt dopuščata, je mogoča poživitev tudi v obliki manjšega ribnika ali tekoče vode. 

Seveda, v primeru urbane lokacije, kjer pogledov v naravo ni in smo obdani z betonom, predviden vložek investitorja pa tudi ne omogoča velikih zazelenitev ter podobnih zelenih potez, je potrebno iskati druge rešitve. V tem primeru lahko izbira organsko oblikovanih elementov pohištva, ki služijo kot poudarki v prostoru, zelena preproga ali stenska obloga, ki posnema teksturo mahu, premišljeno postavljene lončnice, ki čistijo zrak v prostoru ter grafike, ki prikazujejo zeleno pokrajino ali naravni motiv tudi predstavljajo dobro, biofilno rešitev.